Obstaja dejstvo, ki sem ga spoznala nedolgo nazaj. In to je NE RAVNAJ SE PO DRUGIH. Že neštetokrat je bilo poudarjeno naj ne poskušamo ustrezati drugim samo zato, da bi jim bili všeč in bi nas imeli radi, ampak nikjer ne piše zakaj ne?
Vsi smo radi ljubljeni in nihče ne mara, da o njemu kroži kaj grdega. Že sama misel na to, da nekdo za hrbtom govori o nas je strašna. Kaj si bodo pa drugi mislili?! In zato se raje podredimo.
A to še zdaleč ni pravilno. S tem sebi ne olajšamo ničesar, pa čeprav mislimo, da nam bo na ta način lažje. Svoji podzavesti govorimo, da ni pomembna. Da mi nismo pomembni. In podzavest dolgotrajnemu prigovarjanju rada podleže.
A v prvi vrsti moramo biti pomembni sami sebi. To je edini način kako se imeti resnično rad in živeti življenje kot si ga sam želiš.
Piši, hodi v hribe, ustvarjaj, skratka počni to kar rad počneš. Izrazi svoje mnenje – to, kar si resnično misliš in ne tistega kar misliš, da bi moralo biti izrečeno. Pojdi tja, kamor te vleče srce in ne tja kamor hodi množica. Beri o svoji strasti in ne tistega o čemer se največ govori. Bodi edinstven! Izkoristi čas, ki ga imaš in bodi srečen.
Ljudje bodo morda povedali kaj o tebi, morda bo nekdo odšel od tebe, najbolj pogumni bodo celo kaj pripomnili, a sam si kuješ srečo in vse te besede niso pomembne. Pravzaprav si zase “ti”. Pomisli na nekaj težkega, kar se ti je zgodilo. Tu ni bilo množice. Bil si ti. Sam si se mogel soočiti s tem in niti v sanjah nisi pomislil, da bi v neki težavi morala biti množica. Gotovo še zdaj občutiš težo čustev, ki si jih takrat občutil. Tega ne privoščiš nikomur drugemu. Ker boli. In nikomur ne privoščimo bolečine. Sami se spopademo z njo, upamo, da čim hitreje mine in se ne pojavi več, ne pri nas ne pri komu drugemu.
Zato mora biti v sreči enako. Kot nesreče ne privoščimo nikomur, moramo srečo privoščiti vsem. Pa četudi edinstveno in na svojevrsten način. In to velja tudi za nas same. Privoščimo si srečo in jo užimo kar se le da! Ker je dragocena! To pa lahko storimo le tako, da poslušamo sami sebe in živimo tako, kot nam govori naš “jaz”.