Danes bom pisala o temu zakaj sem se sploh odločila pisati o hormonih. Do le nekaj tednov nazaj so se mi hormoni zdeli le še ena stvar v mojem telesu, ki kot kaže morajo v njemu biti in zaradi katerih sem nekaj dni v mesecu malce bolj ranljiva, sitna, požrešna in zaskrbljena. Tistih nekaj dni me ni motilo, očitno smo ženske tako narejene. Pojedla sem nekaj več piškotov in čokolade, včasih koga malce nadrla ali pa sama sebe spravila v jok. Tako hitro kot so ti dnevi prišli, tako hitro jih tudi ni bilo več in lahko sem se vrnila k svojemu normalnemu življenju. Še za piko na “i” – spadala sem v skupino srečnic, ki teh dni sploh niso doživljale tako težko. Včasih celo vedela nisem, da so se zgodili.
Potem pa se je vse skupaj prav počasi začenjalo spreminjati. Vsak mesec sem lahko te dneve občutila bolj. Začelo me je motiti. Že tako sem po naravi nekdo, ki totalno preveč razmišlja, analizira in skrbi. Zdaj pa je bilo teh skrbi naenkrat preveč. In dogajale so se vsak mesec. Tega sem se želela znebiti. Želela sem biti “takšna kot sem bila prej”. Zato sem začela premišljevati kaj bi bilo lahko narobe. Sem manj aktivna? Bolj nezdravo jem? Mi primanjkuje kakšnega vitamina? Sem si dopustila biti pod stresom predolgo časa? Ne znam poslušati svojega telesa? Nešteto možnosti, pa nikjer nikogar, ki bi mi znal odgovoriti.
Poskusila sem z vitamini in minerali. To je bilo najpreprosteje. In zadeve so se dejansko pričele nekoliko umirjati. A ne za dolgo.
Zgodilo se je nekaj, na kar nisi nikoli pripravljen. Nekaj, kar tvoje srečno življenje obrne na glavo. Nekaj, kar nikoli ne boš pozabil. Nekaj, kar konkretno preveri tvoj karakter in sposobnost zaživeti dalje.
In ta “nekaj” me je porušil. Za vse ostale najbrž neutemeljeno, a ne glede na to kaj si mislijo drugi, moja glava mi še ne pusti zaživeti dalje. Tokrat preprosto (po dolgem času) ne morem skrbeti še za to kaj si mislijo drugi. Pa čeprav se trudim. Pa čeprav se vmes pojavijo že srečni, nasmejani dnevi. Jaz očitno potrebujem več časa, pa čeprav si želim, da ga ne bi.
Ker sem nekdo, ki se vedno pobere, ne glede na težavo, ki se pojavi, se moram pobrati tudi tokrat. In zato razmišljam. Analiziram. Se sprašujem. Ugotavljam.
In ugotovim. Ni glava ta, ki mi ne pusti zaživeti dalje. Pač pa so to čustva. Hormoni. Spet začnem s tem, za kar sem si že nekajkrat rekla, da ne bom več počela. Zadevo vpišem v Google. In najdem povezavo. Na nek način me to potolaži. Morda sem našla rešitev. Moram raziskovati dalje.
Z vsakim prispevkom sem bolj prepričana, da povezava obstaja. Si predstavljaš, da lahko svoja negativna čustva, nihanje razpoloženja, slabo počutje, utrujenost, nespečnost, in še marsikaj, rešiš z uravnavanjem svojih hormonov? Da to lahko storiš sam in, da za to sploh ne potrebuješ veliko?
Kot nekomu, ki bi svoje hormone sreče trenutno rad dvignil vsaj za nekaj stopničk višje, se možna rešitev zdi vredna poskusa. Zato bom poskusila in svoj poskus delila z vami.
Trenutni status:
Hormoni : jaz = 1 : 0
