Vem, da nihče tega ne razume. Vem, da ni običajno. Vem. A jaz ne morem drugače. Bila sem zlomljena. Vzeto mi je bilo skoraj vse upanje. In nisem se znala pobrati…
Zato… upam, da s tem vsaj nekoliko opravičim to, kar sem postala…
Vse kar sem si še želela, je bilo postati mami. Ko sem končno zagledala tisti magični plusek na testu, je postalo moje življenje popolno. Že sem seštevala kdaj se bo obrnilo teh devet mesecev, iskala med imeni in sanjala o vseh dogodivščinah, ki jih bomo počeli skupaj kot družina. Ko je nastopil dan obiska ginekologa, sem bila vzhičena, komaj sem čakala, da vidim to malo, utripajočo se pikico v mojem trebuščku. Pa sliko ultrazvoka, ki jo bova potem s Tomažem zasanjano gledala. Namesto tega pa sem domov odšla z velikim krčem v mojem trebuhu, debelim cmokom v mojem grlu, neustavljivimi solzami na mojem obrazu in napotnico za bolnišnico v moji roki. Splav.
Splav. Nekaj veliko bolj pogostega kot si mislim, po besedah ginekologinje. Doma zatrem okna in pričnem kričati v povšter. Vseeno mi je za statistiko, vseeno mi je za cel zunanji svet. Zdi se mi, da moje srce poka in prvič odkar poznam Tomaža, čutim, da niti on tega srca trenutno ne more zadržati skupaj. Joj, kako boli!
Do ponedeljka, ko moram v bolnišnico na čiščenje, se nekako sprijaznim z dejstvom, da ne morem spreminjati sveta. V bolnišnici iz mene na silo izsesajo to malo bitjece, ki je bilo moj prvi otrok. Moj mali otročiček, kateremu srček še niti biti ni začel. Ko tam poraženo ležim in čakam odpustnico, komaj čakam dom in vrnitev k normalnemu življenju. To nujno potrebujem.
A doma me čaka vse drugo, le normala ne. V trebuhu me začne grozeče močno nekaj boleti, od bolečin pa skoraj omedlim. Ne preostane mi drugega kot da se vrnem v bolnišnico. Tokrat se srečam z drugim osebjem. Zdravnica me pregleda in ugotovi, da so v meni ostali koščki mojega otročička. Koščki, ki hočejo ven. Prvi poseg očitno ni bil uspešen. Morali ga bomo ponoviti. Spet sem sprejeta v bolnišnico in spet imam na sebi oblečeno tisto bolnišnično pidžamo, v kateri se počutim nečloveško. Tik preden mi babica pokaže posteljo, nepremišljeno butne iz sebe: »res si imela smolo, da si včeraj naletela na tisto zdravnico. Predlagala ti je kirurški poseg, a skoraj vse mlade punce se odločijo za manj invaziven postopek. Zdaj boš imela veliko težav z novo zanositvijo«. Jaz obnemim. V moji glavi njene besede brutalno donijo in nikakor jih ne morem ustaviti. Za nameček izvem, da moram ostati v bolnišnici čez noč. Počutim se tako izropano. Ne poznam več nasmeška, veselja, radosti. Čutim kako moje srce razpada na tisoč koščkov. Tako boli. Nujno potrebujem objem, poljub in vzpodbudno besedo, da bo vse še dobro. Nujno potrebujem Tomaža. Vse kar imam pa je bolnišnična postelja in milijon solz.
»Ne bom mogla zanositi?!?«, je edina družba, ki z mano ostaja v bolnišnici čez celo noč. Tako Tomaž naslednje jutro pred bolnišnico pobere le kupček nečesa ožetega, kar naj bi v bistvu bila jaz. A zaspati ne morem še veliko dlje kot le to preteklo noč. Ne morem delati, ne morem misliti, ne morem jesti, ne morem športat. Moje življenje se ustavi. Ne morem se sprijaznit s tem kar je name zgrnila babica, optimizma za upanje pa tudi ne najdem. Tomaž se trudi okoli mene in me pobira s tal, ko v delčku dneva ne zmorem več in se preprosto v solzah zgrudim na tla.
Več tednov preteče preden sem sposobna dan preživeti brez solz, še več pa preden se mi zazdi, da je moje življenje vsaj približno vrnjeno nazaj v normalo.
Potem se zgodi. Najin mali čudež. Čudež, ki 4. marca sestavi moje srce in ga napolni z do sedaj nepoznano ljubeznijo. Ležim v porodni sobi in v naročju držim to malo bitjece, ki me je počastilo z vlogo mame. Objemam nekoga, za katerega mi je še nekaj mesecev nazaj bilo rečeno, da morda nikoli ne bom mogla imeti. Zato vem, da je moje srce prodano njemu. Prav tisto isto sekundo, ob 15:00, sem vedela. Zato ja, tu bom prav toliko časa kot me bo potreboval. Moj mali čudež. Izkoristila bom prav vsako sekundo in prav v vsaki uživala. Vedno, ko bo svojo rokico iztegnil proti moji, ga bom prijela. Vedno, ko me bo pocukal, da hoče v naročje, ga bom vzdignila. Vedno, ko bo potreboval varnost, bom tu. Vedno, ko bo želel, da se z njim igram, se bom. Vedno, ko me bo pripeljal do svojih knjigic, se bom usedla k njemu in jih prebirala z njim. Vedno, ko mu bo hudo, bom tam da ga potolažim. Vedno. Zaradi tega ne bo razvajen. Ne bo. Ko pa bo še nekoliko odrasel in mi nakazal, da v življenju potrebuje še druge in ni potrebe, da je mami tista, ki je za vse »vedno«, bom upoštevala njegove želje in ga pustila odrasti. Tudi to bom storila. Bom.
Zato me morda zdaj kdo obsoja, da sem toliko s svojim otrokom. A ta otrok je moje tisto, kar mi je bilo rečeno, da ne bom mogla imeti. Ta otrok nosi moje srce v svoji roki. Kako naj potem sploh ravnam drugače?