Špela Silič

Ljubim hribe. To je postalo očitno že nekaj let nazaj. Čeprav sem bila kot otrok trmasta in se mi je zdelo premikanje nog v nek hrib nadvse brez smisla. Z mano priti na nek vrh je bilo – uf, naporno! Gledala sem v tla, štela korake in se pritoževala kdaj se bomo obrnili. Ob sebi nisem opazila niti enega drevesa, niti enega razgleda. Hotela sem dolino in to je bil moj cilj že od vsega začetka, ko smo sploh štartali.

Zato so tudi vsi moji domači debelo pogledali, ko jaz kar naenkrat začnem vse vikende preživljati visoko nad dolino, tam, kamor prideš le, če noge dolgo časa premikaš pred seboj in se vsekakor ne trmiš. Mojega fanta so vsi hvalili, da mu je uspelo to pri meni doseči. On pa še vedel ni kaj naj si misli. Že na prvi hrib, na katerega sva lezla skupaj, mi je komaj sledil (oprosti dragi 😉 ) in ko doživiš nekaj takega res ne verjameš, da ta nekdo nekoč ni maral hoditi v hribe.

Priznajmo, ni bil toliko on tisti, ki me je prepričal. Je samo nekdo, ki se mu da hoditi v hribe. Tako kot meni. Ni se mu bilo potrebno pretirano truditi, da me je za to navdušil, ker sem se v hribe zaljubila sama. V bistvu sem se zaljubila v hribe z njim…

In kaj je tisto kar me pri hribih tako privlači? Svoboda! Ko sem tam gor, ne mislim na tisto kar se dogaja spodaj. Spodaj pa lahko pustim veliko. Tam ostanejo vsi problemi, vse težave in ves stres. V hribih preprosto ni prostora zanje. V hribih poslušaš žvrgolenje glasnih ptic, se navdušuješ nad razgledi, prezračiš glavo in misli v njej, podiraš rekorde v kilometrih, ki si jih že prehodil in uživaš v sendviču na vrhu. Telo potrebuje gibanje in nazaj se vrneš dobesedno drug človek kot si tisti dan odšel. Kljub temu, da se doma od utrujenosti kar zvrneš na posteljo, v sebi čutiš energijo. Čutiš, da je življenje lepo in da bo vse v redu. Hribi so kot droga. Ko se enkrat navadiš nanje, brez njih ne moreš.

Zato jaz hodim tudi takrat, ko bi morda morala počivati. Hodim, ker zgoraj pozabim na vse težave. Hodim, ker zgoraj dobim moč in verjamem, da lahko dosežem vse. Hodim, ker me to preprosto osrečuje.

V hribih lahko doživiš marsikaj. Ni le dolgočasno premikanje nog, vse dokler ne prideš do vrha, na katerem se obrneš in znova premikaš noge. Lahko so mnogo več, le priložnost jim moraš dati. Ne da se ti ure in ure rinit v hrib vedno. Takrat sopihaš. A na koncu si vseeno nagrajen z razgledom. Če si kot jaz, se bojiš medvedov. Ure in ure lahko brbljam kar nekaj v tri dni, samo da odženem medvede. A niso grozni? Bojim se sicer tudi mravelj, ampak to je nepomemben podatek. 😉 Če si kot jaz, tudi ekstremno opazuješ nevihtne oblake in, če je potrebno, v dolino tudi tečeš, da uideš nevihti. A tudi to zna biti zabavno. Pride dan, ko je definitivno prevroče. In pride dan, ko misliš da boš zmrznil. Pride noč, ko zgrešiš pot in se ti sanja ne kam naprej. In pride dan, ko bi lahko hodil tudi cel dan. In pridejo spomini, ki ostanejo za vedno.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Ampak hodi v gore previdno in s pametjo! Gora je še vedno gora… mnogo večja od nas…