Zgodila se je Kreta

Kot kaže bomo šli letos malce težje na počitnice. Ker pa šteje vse, tudi spomini, se jaz danes spominjam svojih najboljših – Krete! 🙂

Pisalo se je leto 2018. Poletja je bilo skoraj že konec, midva pa sva še kar sedela za svojimi računalniki in delala. Vsi so se norčevali iz naju, ker sva sončne žarke zamujala zaprta za štirimi stenami, gulila pisarniške stole in vztrajala pri vseh projektih, ki sva si jih zadala. A nama je bilo to všeč. Skorajda edini zrak, ki sva ga užila, je bil po zaslugi hribov, katerim se nekako nisva mogla odpovedati.

Kljub temu, da sva bila zelo zagrizena za delo, so se tudi nama začele počasi cediti sline z vsakim novim sodelavcem, ki je odšel na dopust. Za vsakega je enkrat preveč in tudi midva sva prišla do te točke. Nujno sva potrebovala oddih!

Tako sva se 14. septembra, skupaj z dvema majhnima potovalkama, usedla na vlak in se odpeljala proti Milanu. Tam naju je čakalo letalo za Grčijo. Kljub najinemu navdušenju pa so se počitnice začele precej mučno. Ker včasih “škrtariva” preveč, sva seveda izbrala najcenejše letalo, ki je v Grčiji pristalo enkrat pozno zvečer. In, ker “škrtariva” preveč, sva bila oba mišljenja, da bi bil najem apartmaja za to prvo noč potrata denarja. Tako nama ni preostalo drugega kot spati na letališču. Na tistih udobnih, oblazinjenih stolih, v prostoru, ki je ves čas prijetno ogrevan… Ja, seveda – to na letališču ne obstaja! 😉 Recimo, da sva bila presrečna, ko se je končno pričelo daniti in se je ura, s čisto počasnimi premiki, končno pričela pomikati proti 8:00 – času, ko bova lahko prevzela najin avto. Odpraviva se proti poslovalnici, kjer nam bodo oddali avto. Kljub temu, da je zunaj še mraz, nama prija pretegniti zaležane kosti. Poslovalnica je blizu, zato jo doseževa še pred odprtjem. Usedeva se na robnik in čakava. Potem pa kot strela z jasnega: “Pa saj še nismo 18. v mesecu”! Ni 18.-ga in ni novega limita na kreditni kartici. Ni dovolj limita, ni avta. Ni avta, ni – nočeva pomislit! Začneva razmišljat logično. Limit se lahko poveča. A najino logiko zatre sobota. Kljub vztrajnemu klicanju na banko, limita v soboto preprosto ne moreš povečati. Poslovalnica se odpre in nama ne preostane nič drugega kot poizkusiti srečo. Prijaznemu dekletu za blagajno nikakor ne sprejmeva “ne” za odgovor. Neka možnost že mora biti. Ura, ki je prej tekla tako počasi, se prične sedaj pomikati s podvojeno hitrostjo. 9:00, ko uradno poteče najina rezervacija za avto, v primeru, da ga ne prevzameva, se nesramno približuje. Spogledujeva se in počasi že lezeva za sprejemni pult. Dekle nama predstavi drugo možnost: avtobus. Prevozno sredstvo, ki pobira dvakrat dnevno in te odloži več ur hoda stran od najinega apartmaja, ki je seveda nekje v majhni vasici, umaknjeno daleč proč od mest. Sama sebi se pričneva smejati, ker sva le še 15 minut oddaljena od tega, da bova namesto dveh tednov pohajanja po Kreti najine počitnice preživela zaprta v apartmaju, do katerega bo očitno še zelo dolga pot. Samo zato, ker midva preprosto o povišanju limita ne moreva razmišljati kak dan pred odhodom!? Ker sva želela … spontan dopust! Najbrž sva že tako obupana, da postaneva srčkana, ker dekle za blagajno kar naenkrat prime telefon in nekoga pokliče. Še preden konča se nama zasmeji. Naredili bodo izjemo. Namesto rezervacije na kreditni kartici, lahko pri njih pustiva 500 EUR. Ob vsoti na nek način preblediva. Oba veva kako nizek limit imam jaz za dvigovanje na bankomatih – preprosto samo zato, ker si nikoli nisem vzela časa, da bi ga povečala. Bo zneslo? Oddrviva na bankomat in skupaj sestavljava teh 500 EUR. Dobesedno zadnje kovance sva še privlekla iz denarnic, da nekako uspe. Imava ključe. In ura je 9:00.

Oziroma, nimava avta, imava Pando! 🙂 Noro srečna oddrviva do morja. Končno, dopust! Nisva tiste sorte ljudi, ki cel dan zdržijo na plaži. Morava se premikati in po parih urah je čas za najin apartma.

Voziva se precej časa in se čudiva cestnemu sistemu. Dva pasova. Široka. Zelo široka. Vsak od njiju je namenjen vožnji v eno smer. Na cesti pa veliko domačinov, ki dobesedno drvijo. Ta en pas pa uporabljajo tudi za prehitevanje. Tisti “ta počasni” se preprosto umaknejo na stran, drugi avto pa po notranji strani zdrvi mimo njega. Dokler se sistema ne navadiš, misliš, da te bo nekdo zbil s ceste. Dobesedno. Končno prispeva v najino vasico. Takoj jo vzljubiva. Strnjene hiše, kamnita gradnja, sproščeni ljudje. Parkirava in poiščeva apartma. Nikoli se ne srečava z lastnikom apartmaja. Ključ naju pričaka v vratih. V velikih vratih iz masivnega lesa, ki se jih lahko z notranje strani celo zapečati. Ko odpreva vrata, se pred nama odpre kamnito stopnišče, na levi strani pa še ena lesena vrata. Povzpneva se po nekaj stopnicah in opaziva perilo, ki se suši pred hišo. Glasno pozdraviva, a odziva ni. Spustiva se po stopnicah navzdol in potrkava na spodnja vrata. Tudi tu ni odziva. Sva dovolj drzna, da vstopiva. Čaka naju kratko sporočilce, zato veva, da sva na pravem mestu. Ozreva se po apartmaju. Majhna, skromna kuhinja, velika lesena miza, na drugi strani pa rdeča žimnica na kamniti postelji. Zaljubiva se v posteljo! Zaljubiva se v apartma! To je to! 🙂

Kot večna lakotnika najprej jeva. Počutiva se odlično. Pozno popoldne se zapeljeva do bližnje plaže in še zdaj, ko pogledam sliko sebe na njej, se lahko spomnim kako svobodno sem se počutila! V tistem trenutku ne bi nikoli odšla s tega otoka.

Kljub temu, da je vse popolno, nekaj manjka. Pisalo je, da ima apartma wi-fi. A nikjer ni gesla. Temu večjo pozornost nakloniva naslednje jutro. Ker se že počutiva nekoliko bolj domače, si Tomaž drzne znova povzpeti po stopnicah. Nazaj pride čez nekaj minut, z nasmeškom na obrazu: “Zgornje nadstropje je tudi najino”! Še en velik prostor, s televizijo, veliko zakonsko posteljo, družabnimi igrami in … wi-fi-jem! 🙂 Waw! Imava še eno nadstropje, ki ga v bistvu ne potrebujeva. Postaja čedalje boljše. 🙂

Podnevi pohajkujeva po otoku, zvečer pa si privoščiva družabne igre. Jenga, ki jo odkrijeva v zgornjem nadstropju, naju pošteno nasmeji in kar nekaj večerov zapored ji posvetiva več pozornosti kot bi bilo morda normalno. 😉 Pijeva gin in tonik in oba pozabiva, da obstaja realno življenje.

Kot zagrizena hribolazca pridno za najin Mountains Geek skrbiva tudi med počitnicami. Brez hribov preprosto tudi dopust ni dopust. Po nekem zanimivem slučaju se po Kreti tisti teden potikata tudi Tomaževa sestra in njena prijateljica. Prvi hrib, na katerega se povzpneva, je prav v družbi njiju. Ida – najvišji vrh Krete. Sicer se zaradi brez signalnega območja in nepoznavanja cest srečamo šele na vrhu, a kljub temu je dogodivščina nepozabna. 2456 m visoka gora, na katero je tako preprosto zlesti, da je že skoraj neverjetno. Na vrhu majhna, iz kamnov zgrajena cerkvica, v njej pa maša. Ko vsi štirje prilezemo na vrh in to seveda zabeležimo z nešteto fotografijami, možje končajo in stopijo iz cerkvice. Ni še konec – s seboj imajo celo pojedino! Kako so sploh vse to prinesli sem gor?! Očitno imajo vsega preveč, ker smo velik del te hrane deležni tudi sami. Dobesedno nam ponudijo cel hleb sladkega kruha s cimetom, cele kocke kozjega sira in njihovo vino. Priznam, da vina, kljub svojemu iskrenemu trudu, resnično nisem mogla popiti, kruh pa je bil odličen in možje so bili nadvse prijazni! 🙂 Sestopimo s hriba in naš naslednji cilj je skok v vodo.

Prej sem napisala, da je bil Ida prvi vrh, ki sva ga osvojila na Kreti. Bil je prvi osvojeni, ni pa bil prvi, na katerega sva skušala priti. Prvi je bil ponesrečen poskus na Pakhnes, ki se je predhodno končal zaradi mojih nepojasnjenih, čudaških strahov. Pa lepo po vrsti. Zbudiva se ob 5:00 zjutraj. Navigacija nama kaže približno 2 uri vožnje do izhodišča. Voziva se eno uro, ko cesta postane makadam. Sprva dobro urejen, nič posebnega, še posebno za dva, ki se neprestano vozita po makadamu. A ta cesta je z vsakim ovinkom bolj ozka! Kmalu ni več prostora za napake. Drži se kolesnic in ne izgubi koncentracije. To bi še nekako šlo, a iz te ceste “štrlijo” kamni in manjše skale. In to povsod! Ne moreš se jim umakniti, voziti čez njih s Pando pa je neumno. Navigacija kaže še 45 minut vožnje po taki cesti. Premikava se v prvi prestavi in vse skupaj postaja strašljivo. Pot poteka med hribi in tako zgodaj zjutraj sonce tja še ne posije. Ker se dvigujeva k 2000 metrom nadmorske višine, je zunaj mraz in pošteno piha. Midva imava s seboj le tanko majčko. Signal na telefonu je že daleč nazaj kazal “ni signala”. In nikjer ni žive duše! Nadaljujeva po poti, ker tako daleč se pa že nisva vozila zaman. Končno nama nasproti pripelje avto. Džip!! V njem pa starejši moški, ki mu angleščina ni na prvem mestu. Nekako nama uspe, da ugotovi kaj hočeva od njega: zanima naju ali je s to Pando možno priti do izhodišča. On pa nama odgovori le: “so-so”, zmaje z roko in se nama zasmeje. Odpelje. In midva, bebca, tudi odpeljeva. Naprej. Kljub temu, da navigacija kaže še pol ure vožnje, po kilometrih ni več daleč – dober kilometer in pol. Tomaž vztraja, da toliko bova pa še prevozila, če sva že prišla do tu. Jaz pa postajam čedalje bolj prestrašena in vsak meter se mi zdi preveč. Nekako se uspem miriti, ker se še meni zdi, da bi se bilo sedaj obrniti resnično absurdno. A mirna ostanem le do rdeče lučke!!! Rdeče lučke za bencin! KAKO?!?! V drugi državi, na lokaciji, kamor slučajno zaide kak domačin v celem dnevu, v popolnoma brez signalnem območju, nama zmanjkuje bencina. Midva vsekakor ne kaževa, da sva programer in ekonomistka, ki opravljata precej odgovorno delo! Takrat me moj strah premaga. Hočem nazaj! Takoj! Navigacija kaže še 1 kilometer – dolžino, ki bi jo z lahkoto prehodila. Konec koncev sva se namenila na hrib, na katerega bi tako ali drugače hodila. Tomaž vztraja, da parkirava kjer sva in se naprej odpraviva peš. Zdaj je kar je in bencin se ne bo izpraznil, če bo avto le stal pri miru. Do doline pa bova s to rdečo lučko še prišla. Ampak njegovo vztrajanje je zaman. Jaz vidim samo še bencinsko črpalko, naju pri njej, tisto črno cev v najini Pandi in števec, na katerem se litri hitro obračajo. To in ljudi. To hočem. To in ničesar drugega. Tudi, če se moram zaradi tega odpovedati enemu vrhu. Obrneva avto in se vrneva v dolino. S celim avtom in celima nama! Olajšanje! 🙂 Kasneje, ko telefon spet lahko opravlja svojo funkcijo, berem: “Nikar se tja ne odpravite s svojim avtom, če nimate džipa. Tvegate predrtje gume, saj je pot zelo neurejena. Raje se za prevoz dogovorite z domačini, ki vas bodo rade volje peljali”. Bravo midva. 😉

Za zadnjih nekaj dni zamenjava apartma. Prvo polovico Krete, ki sva jo želela preiskati, sva obdelala. Preseliti sva se morala drugam, da bi imela hitrejši dostop še do druge. Apartma se nikakor ne more primerjati s prvim, ker ni kamnita hiša s kamnito posteljo in družabnimi igrami, a še vseeno zadošča. V teh dneh se odločiva še za en vrh – Gigilos, tokrat uspešno. Pot je nekoliko daljša, a čudovita! Namesto gamsov, srn in zajcev, opazujeva gorske koze, na vrhu pa kraljujeva sama.

Zadnjih nekaj dni nekoliko več preleživa na plaži. Prevozila sva toliko kilometrov, da se nama ne da več usesti v avto. Čas izkoristiva za branje in zaključek serije Prijatelji. Obožujem to serijo, pa čeprav sem jo do nekaj tednov sovražila. Skoraj se zjočem ob njenem koncu, ampak tako je, kajne? Takšno je življenje.

S cmokom v grlu, ker veva, da se najine počitnice končujejo, si zadnji dan privoščiva še tortico v slaščičarni, ki jo moraš obiskati, če obiščeš Kreto. Zanimivo, imena se ne spomnim več 😉 Torto, v bistvu. Vsak dobi tako velik kos, da morava v slaščičarni ostati kar precej časa, da nama ga uspe, ob pomoči vode, spraviti vase.

Zgodile so se najboljše počitnice do sedaj! Zgodili so se nepozabni spomini. Kreta v najinih srcih ostaja za vedno. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja