Najlažje je biti nesrečen. Oziroma najlažje se je prepustiti nesrečnim čustvom, prav nič v tem, da si nesrečen, pa ni lahko. Negativni občutki nas lahko pripeljejo do tega, da ne moremo normalno funkcionirati v svojem lastnem življenju. Predamo se v usodo žrtve in resnično začnemo verjeti, da je očitno nam namenjeno, da trpimo. Življenje je sestavljeno iz različnih težkih trenutkov in situacij, ki doletijo prav vsakogar – v tem smo si enaki. Nekatere sicer “zadane” večkrat kot druge in nekatere močneje kot druge. Močno pa se razlikujemo v tem kako na takšne dogodke reagiramo in kako jih sprejmemo. Od tega je odvisna tudi naša sreča oziroma nesreča.
Prav nikomur ni usojeno, da svoje življenje preživi z negativnimi čustvi – takšno usodo si pišemo sami. Res je, da je naš um zelo močan. Premagati misli je težka naloga, ki ne bo opravljena čez noč. Je pa vsekakor nekaj čemur bi moral marsikdo dati večji poudarek. Konec koncev si vsi želimo nasmeha na obrazu in naš največji sovražnik so negativna čustva in strahovi.
V zadnjih nekaj mesecih sem bila prisiljena to spoznati. Ni pomembno kaj se je zgodilo, pomembno je to, da je moj um napolnilo s skrbmi in strahom, ki nikakor niso hoteli stran od mene. Času sem pustila čas in verjela, da bodo moja negativna čustva počasi izginila. Prav zares sem verjela, da bom kmalu bolje. A nič se ne zgodi samo, zato se tudi jaz nisem počutila skorajda nič drugače. Iz dneva v dan sem se predajala žalosti in strahu. Na nekomu, ki se včasih ni bal skoraj ničesar in je znal uživati v majhnih trenutkih, se je sprememba opazila že na daleč. Najmočneje pa sem jo občutila jaz. Strah se je že tako močno naselil vame, da me je oviral v vsakdanjem življenju. Moja glava je znova in znova našla nekaj novega o čemer bi se lahko sekirala. Lahko je bilo to sredi službe, sredi hoje v hrib ali pa sredi noči. Teh skrbi se potem nisem mogla rešiti in zdelo se mi je, da se prav izgubljam v svoji glavi. Nekaj je sama pri sebi premlevala, brez pravega vzroka, brez rdeče niti in nikoli ni ničesar ugotovila. Tako živeti je postajalo naporno. In morala sem nekaj spremeniti.
V iskanju načina kako svojo glavo preusmeriti naj razmišlja o čem bolj pametnem, bolj smiselnem in bolj veselem, sem slučajno naletela na gospoda, zaradi katerega sem se zamislila sama vase. Jaz sem kriva, da se tako počutim. Ne življenje. In niti kdorkoli drug. Jaz. Res je, zgodilo se mi je nekaj težkega, nekaj kar najbrž ne gre mimo brez kake solze in nekaj slabih dni, a nikakor ne smem dopustiti, da dogodek vpliva na celotno moje življenje. Moram se postaviti na noge.
Najprej sem poiskala vzorec zaradi katerega je prišlo do vseh teh negativnih čustev. Začela sem pisati vse dogodke in situacije ob katerih sem v preteklosti doživljala podobna čustva kot sem jih čutila zdaj. Torej občutke nemoči, obupa, misli, da meni življenje prav nastavlja težke trenutke in misli, da mi ni usojeno biti srečna. Ko sem začela razmišljati o njih, sem ugotovila, da jih pravzaprav ni malo. In skoraj vsi so bili povezani v nek vzorec. Kakšen je ta vzorec tudi ni pomembno, vsak pri sebi mora najti svojega. Ko sem našla vzorec, sem ugotovila, da resnično v zadnjem času razmišljam negativno. Kot da ne verjamem več, da se tudi meni lahko dogajajo lepe stvari. Ob takšnih prepričanjih pa je vsekakor težko razmišljati pozitivno in verjeti, da bo še vse dobro. Sama pri sebi sem zato dojela, da moram spremeniti svoje razmišljanje. Moram reprogramirati svoje misli.
Začela sem z meditacijo. Zdaj se nisem več posvečala negativnim trenutkom v mojem življenju, pač pa sem skušala poiskati čim več srečnih trenutkov, ki sem jih kadarkoli doživela. Ob meditaciji sem jih nato skušala čim bolj oživiti. Svoje misli sem polnila s trenutki sreče in prav počasi so skrbi izginjale. V svojem dnevu nisem več ves čas razmišljala o svojih strahovih, na življenje sem začela gledati bolj pozitivno in verjeti, da se bo tudi meni zgodilo nekaj lepega. Začela sem tudi ljubiti čas za meditacijo. V tem času sem podoživljala trenutke, ko sem se počutila srečno in mojim mislim je to pomagalo. Notranje sem se pričela umirjati in se končno sprostila.
Še vedno doživim trenutek, ko me zopet prešine nek strah, to priznam. Le da se zdaj strahu in negativnim čustvom ne predajam več, pač pa se v tistem trenutku poskušam umiriti in si v misli priklicati vsaj en lep dogodek. Pomagam si še z eno tehniko, o kateri pa bom več napisala prihodnjič. Na tak način se strahu ne predam, pač pa ga zavestno odženem stran. Svojim mislim ne dopustim več, da prevzemajo nadzor nad mano. Zdaj sem jaz prevzela nadzor nad njimi. Priznam, da se počutim veliko bolje, zato tega ne mislim opustiti.
Trenutni status:
Hormoni : jaz = 1 : 1
