Ljudje z motnjami hranjenja umirajo, dobesedno vsak dan.
Kljub temu, da sem sama prebolela anoreksijo, se vse do dva dni nazaj pravzaprav nikoli nisem zares zamislila v to dejstvo.
Kakšno srečo sem v bistvu imela jaz. Mnogi te sreče nimajo. Motnje hranjenja so zares nekaj peklenskega. Vprašala sem se: ”Kako bi bilo imeti hčerko, ki ima anoreksijo in pojma nimaš kako ji pomagati”? Mučno!
O tem sem začela razmišljati med prebiranjem zgodb staršev, ki pa to muko preživljajo. In potem sem naletela na 20 dejstev o motnjah hranjenja, ki bi jih pravzaprav moral vedeti vsak:
1. SO DOLGOTRAJNE
Ne moreš se za kak dan preprosto pretvarjati, da nimaš motnje hranjenja in odživeti ”normalen” dan. Prevzamejo kontrolo nad tvojim celotnim življenjem. Motnja hranjenja te nadzoruje in upravlja.
2. OGROŽAJO ŽIVLJENJE
Le 46 % oseb z motnjo hranjenja bo popolnoma okrevalo. To je žalostno dejstvo, ki pa ga velikokrat spregledamo, ker je lažje osebo spodbuditi z ”you can do it”. Vendar pri motnjah hranjenja tega ne zmorejo vsi – to je dejstvo. Nekateri bodo umrli, še preden bodo sploh poiskali pomoč. Drugi bodo umrli med zdravljenjem. Pravzaprav vsak dan umirajo za motnjami hranjenja. Anoreksija je celo psihična motnja z najvišjo stopnjo umrljivosti.
3. NISO PREHODNA FAZA, CILJ ALI ZAČASNA ODLOČITEV
Ne moreš jih preprosto kar prerasti, niti niso posledica diete, ki se je izjalovila. So duševna motnja, ki jo izzove določen dejavnik v življenju obolelega.
4. ŽIVLJENJE NAREDIJO MUČNO
Preproste naloge, kot so vstati iz postelje, iti v trgovino ali večerjati z družino, postanejo za obolelega skoraj nemogoče. Človeka dobesedno popolnoma izpraznijo.
5. VSAK OBOLELI SE NOČE POZDRAVITI
To je najhujše dejstvo. Včasih te bolezen tako identificira, da bi raje umrl kot se ločil od nje. Včasih je bitka tako grozna in zahtevna, da bi najraje umrl in se tega čim prej rešil. Včasih cilj ni smrt, pač pa to da izpuhtiš v nič.
6. ŠALE LE POSLABŠAJO ZADEVO
Navrženo zbadanje z ”Kaj si pa ti tako suh/a, a si anoreksičen/na?”, suhih ljudi, je uničujoče – in to ne samo za tistega specifičnega obolelega, ki mu je bilo naše zbadanje namenjeno, pač pa za vse, ki se soočajo z motnjami hranjenja.
7. NE DISKRIMINIRAJO
Motenj hranjenja ne zanima, da ima tvoja sestra najboljše ocene, da imaš najbolj zabavno prijateljico ali, da je tvoj oče edini, ki ima v gospodinjstvu službo. Prav tako jih ne zanima rasa, spol, vera, seksualnost, itd. MOTNJE HRANJENJA. NE. DISKRIMINIRAJO. Motnje hranjenja lahko prizadenejo kogarkoli. In zato tudi ga.
8. NISO VEZANE NA OBLIKO TELESA IN TELESNO TEŽO, KER SO PSIHIČNA BOLEZEN
Suhi imajo lahko motnjo hranjenja. Debeli imajo lahko motnjo hranjenja. In pri obojih je motnja hranjenja zelo resna bolezen.
9. OPAZKE BOLIJO
Če suhi osebi rečeš ”Če kmalu nečesa ne boš pojedel, te bo odpihnilo”, ali če debeli osebi rečeš ”Karkoli že počneš, očitno ustreza tebi”, sploh ni smešno. Je skrajno brezčutno in sramotno. Videz nekoga vsekakor ni šala.
10. NISO IZBIRA
Tega se žal še vedno zaveda premalo ljudi. Motnje hranjenja niso dieta. Niti niso zavestna odločitev. Prav nihče se zjutraj ne zbudi z mislijo ”Hej, danes si bom pa uničil življenje!”. Mišljenje, da lahko oboleli preprosto neha, je zanj žaljiva.
11. HRANIJO SE NA RAČUN SRAMU IN STIGMATIZIRANJA
Oboleli slišijo vse vaše komentarje in opazke glede teže, ter dobesedno vse ponotranjijo. Čutijo se ujete med tem, da jim okolica govori naj se pogovorijo z nekom o svojih težavah, pa vendar se ta ista okolica šali na njihov račun in komentira bolezen. Zato imajo oboleli skoraj ves čas občutek, da na svetu ni osebe ali mesta, kjer bi jih razumeli kako se dejansko počutijo.
12. SO DUŠEVNA BOLEZEN, S FIZIČNIMI STRANSKIMI UČINKI
Oboleli v sebi doživlja neko hudo čustveno stisko, ki jo je zelo kompleksno rešiti. To pa se kaže s stradanjem, bruhanjem ali prenajedanjem in posledično s shiranostjo ali debelostjo.
13. PRI NJIH SE NE GRE SAMO ZA TELOVADBO IN PREHRANO
Najpomembnejše je samospoštovanje in to, da imaš samega sebe rad, se v svojem telesu dobro počutiš. In tega oboleli nima.
14. ANOREKSIJA IN BULIMIJA NISTA EDINI OBLIKI MOTENJ HRANJENJA, O NJIJU DVEH LE NAJVEČ GOVORIMO
Tu so še prenajedanje, bigoreksija, ortoreksija, idr.
15. SKORAJ NIKOLI NE DELUJEJO SAME
Ker motnje hranjenja delujejo na izoliranosti, osamljenosti in skrivanju, oboleli pogosto trpijo še za depresijo, anksioznostjo in samopoškodovanjem. Vendar to še ne pomeni, da je motnja hranjenja znak okolici, da nekdo potrebuje pomoč – ravno obratno, oboleli bi raje izginili kot pa bili opaženi.
16. POPOLNO OKREVANJE NE POMENI, DA OSEBA ZOPET NE BO ZBOLELA ZA MOTNJO HRANJENJA
Velik odstotek se vrti v krogu bolezni in ozdravitve celo svoje življenje.
17. VRNITEV NA NORMALNO TELESNO TEŽO NE POMENI ZADNJEGA DELCA PRI POPOLNEM OKREVANJU
Normalna telesna teža se ponavadi pojavi celo prej kot pa oboleli popolnoma duševno okreva in se otrdi.
18. NISO NALEZLJIVE
Ne boš zbolel za motnjo hranjenja, če se boš družil z osebo, ki za motnjo hranjenja trpi. Zato ne izolirajte obolelih, saj to pri njih le še poveča sram.
19. PRI MOTNJAH HRANJENJA SE NE GRE ZA TO, DA NE SKRBIMO ZA SVOJE TELO
Niso znak naše lenobe ali naše moči volje.
20. POISKATI POMOČ NI TAKO ENOSTAVNO KOT SE ZDI
Motnje hranjenja temeljijo na skrivanju in že sama misel na to, da bi z nekom delil svoje početje in svoje najtemnejše misli, se obolelemu zdi zastrašujoče.
