Po 25-ih letih sem uničila svojo rutino tipičnega poletnega dopusta na Hrvaški obali. Končno sem uresničila nekaj o čemer sanjam gotovo že vsaj desetletje!
Pravzaprav bo letos vse drugače. Prvič v življenju bom dopust preživela samo v družbi ene osebe, ki se je v mojem življenju znašla po nekem zanimivem naključju in za katero upam, da bo v njem tudi ostala. Z nekom, ki mi je dokazal, da sem se totalno motila, ko sem bila še prepričana, da se z nekom preprosto ne moreš tako zelo ujeti.
Pa vendar, saj že poznate mene in moje cinično razmišljanje o prihodnosti. Večna dvomljivka v vse kar se lahko zgodi v življenju. (Čeprav moram priznati, da ima to tudi dobro plat, ker si potem vedno znova pozitivno presenečen – tako s strani ljudi kot samega sebe.) Jaz pravim: ”Bolje najprej dvomiti, pa biti potem srečen, če se uresniči; kot pa biti najprej preveč navdušen za nekaj in kmalu razočaran, ker se to ne uresniči”.
Prvič v življenju sem morala (morala ja – lastna odločitev drugače ) na dopust čakati celo, dolgo, vroče poletje in se topiti ter zavistno razmišljati o vseh ostalih, ki so že čofotali v morju in nazaj prihajali lepo porjaveli. Zakaj? Ker je zdajle, ko sedim v avtu, čakam v koloni na most čez morje in tipkam tale prispevek, že 2. september in sva midva šele včeraj začela najin dopust.
In kje se potikava teh 10 dragocenih dni, ki sva jih komaj dočakala in še kako zelo zaslužila? Po Balkanu. Rezerviranega nimava čisto ničesar, splaniranega pa tudi bolj malo – greva tja kamor posije sonce. Spiva tam, kjer postaneva zaspana. In premikava se takrat, ko se nama premikati da (beri: skoraj ves čas). Aja – jeva veliko, pijeva pa bolj malo.
Prvič odkar se poznava sva šla nekam brez slavnostne Molly-ke. In prav čudno je, ko se ustaviva in prva stvar na katero pomisliš je, da bo Molly spet začela skakati po meni, naj že enkrat odprem vrata avta, da lahko skoči ven. Tudi, ko kuhava, nihče ne čaka pri nogah, če bo slučajno kaj padlo s pulta. Celo kosilo je celo najino – nikogar, ki bi polizal krožnike. Nihče tudi ne laja v valove in nihče naju ne zbuja ob 6ih zjutraj (no, to narediva sama) Moji domači pa pravijo, da se jim zdi, da naju mogoče malo pogreša. Kdo bi vedel, kaj zdaj to pomeni? Ob moji mami, ki jo razvaja na vse možne načine in očetu, ki jo pita z vsemogočimi salamami, najbrž tudi ona misli, da je na počitnicah.
Torej, petek zjutraj, Molly v varstvu, avto polno natovorjen in midva že preklopljena na počitniški način. Čas za odhod.
Najin plan za prvi dan so Plitvička jezera, Slapovi Krke in spanje v avtokampu v Makarski. Tri lokacije, ki jih bom obiskala prvič v svojem življenju. Komaj čakam! Preveč za en dan? Vreme se je že odločilo tako, saj naj bi cel vikend deževalo. In že spreminjava svoje plane. Takšna sva…
Ustaviva se na Plitvičkih jezerih, kjer se naju dež še usmili. Tu ugotoviva, da se na Hrvaškem sezona še ne konča s 1. septembrom, saj je parkirišče polno nabasano, med potjo po jezerih pa morava na vsakem koraku paziti, da se ne zabijeva v koga, ki se isto sekundo odloči ustaviti in slikati te lepote. Pa saj na nek način sva midva ista – vse je instagramabilno! V borbi za te slike nama čas hitro mineva in že sva zunaj parka. Najino kosilo so pohančki v žemlji – malica, ki sem nama jo pripravila večer pred odhodom.
Ob pogledu v nebo se takoj odločiva, da na slapove Krke ne greva. ”Zavijva v Čiovo in se utaboriva v kampu Labadusa”, se strinjava oba. V istem hipu odpade tudi plan za kampiranje v Makarski. Čiovo so nama predlagali še v Sloveniji, kot nekaj, kar morava nujno obiskati. Zapeljeva se čez most in že sva na otoku. Kamp hitro najdeva in kmalu imava tudi šotor že postavljen. Plavanje! Prvič odkar sva na dopustu se vrževa v morje. O, kako paše! To sem čakala celo poletje! Najini že spet lačni trebuščki naju preženejo nazaj.
Ker vsi vemo, da je na morju vse super fino, vam tukaj napišem še en recept za večerjo v 5-ih minutah:
Sestavine:
pohano meso, ki ostane v preveč narejenih sendvičih
pašta
topljeni sirčki
Priprava:
Skuhaj pašto.
Pohano meso nareži na majhne koščke.
V pašto nato vmešaj koščke mesa in raztopi nekaj topljenih sirčkov.
Pa dober tek 😉
Občutno utrujena od celega dneva, sva si samo še privoščila epizodo Igre prestolov in kot otročička že ob 21ih spala. Precej luksuz ha?
Moram priznati, da sem tisto noč v šotoru spala lepše kot bi v hotelu s petimi zvezdicami! Bila je prva noč mojega dopusta po natanko 1 letu , 1 mesecu in 2 tednih odkar sem si zadnji dan privoščila dopust. Sem dobra, ane? Še sama ne vem kako sem zdržala, ampak moram tudi priznati, da mi je prav tako pasal tudi ta zagon za delo. Bila sem v obdobju, ko je bila služba ena redkih stvari, ki so mi predstavljale stalnico v mojem življenju in všeč mi je bilo to, da mi ni bilo potrebno biti nekaj dni prosta. Ker pojma ne bi imela kaj bi takrat počela! Zdaj pa je vse drugače in oddahniti se je pravi užitek. V bistvu sem ga zdaj že prav pošteno potrebovala.
Ko sem tako zjutraj sedela na stolu pred šotorom in jedla zajtrk, tik za tem, ko sem ravno prišla z jutranjega teka in kopanja v morju, bi lahko na mojem obrazu opazili nasmešek, v mojih očeh pa občutek svobode. Prav zares sem občutila tisto srečo, ki sem si jo tako zelo želela.
