Glava ji visi navzdol in skoraj ne daje nobenih znakov življenja. Še sreča za ovinke, zaradi katerih se mora na vsakem popraviti, da slučajno ne pade iz mojih nog in mi s tem nakaže, da je samo pasje utrujena. Ko spi, je tako pocukrano srčkana.
Ne motim je. Tokrat si resnično zasluži počitek. Bila je – visoko!
No, lepo po vrsti. Nazaj na hladno nedeljsko jutro in budilki, ki zazvoni veliko prehitro, ob 5-ih. Zdi se nemogoče, da nam bo uspelo vstati, a zaradi lenobe vsekakor ne bomo izpustili današnjega plana.
Izvlečemo se iz postelje (pa ponavadi nismo zaspanuhi! 😉 ), pojemo, jaz obvezno popijem še kavo, zmečemo v nahrbtnike in gremo. Smo kaj pozabili? Pozabili vsekakor ne. Pozabili nismo popolnoma ničesar kar smo s seboj mislili vzeti. Le da nismo mislili vzeti skoraj nič.
No, mogoče planinski nasvet: Če se odpravljaš po grebenski poti na Prisojnik, le vzemi malo večji nahrbtnik in vanj zbaši še rokavice, topel pulover, majico za preobleč in čelado. Zakaj? Ker boš vse to potreboval.
Nikar ne mislite, da je ta Prisojnik strašna stvar. Sploh ne. Pot se pravzaprav začne zelo pravljično. Pogled na razprostrto gorovje, hoja po gozdičku in prijetni travnati podlagi. Začneš se že spraševati zakaj je sploh kdo rekel, da je na Prisojnik priti težko. Opazujem Molly, najino 3-kilogramsko psičko, ki teka od enega do drugega in z užitkom raziskuje novo okolje. Ja, prav super je in počasi mi že začnejo iti na živce vsi mimoidoči, ki ob pogledu na najinega malega psa izbulijo oči, rekoč: ”Ha, s temle pa že ne bosta prišla do vrha.” Popolnoma zmotno je mišljenje, da so vsi majhni psi preveč razvajeni in niso sposobni prehoditi več kot do konca svoje ulice. Če ne verjamete, vas povabim z nami na naslednji hrib. 😉
No tako. Veliko “pametnih” nasvetov, torej. Odličen recept za moj trmasti karakter, da postanem odločna, da ta pes bo prilezel tja gor. Na tisto špičko, ki se jo pravzaprav sploh še ne vidi. Zato še pospešim tempo in gremo.
Gremo ja – do prve, dobesedno navpične, stene, in le ene zajle ob njej, ki se ti kar smeji v obraz: ”Če želiš na Prisojnik, se boš pač mogel potegniti gor po tejle zajli”. Ha, Molly, ti se pa najbrž ne boš povlekla sem gor, kajne? Midva se le spogledava in v njegovih očeh vidim, da razmišlja, da bi se bilo morda pametno obrniti. Hm, ja, pametno bi bilo. Ampak jaz imam vžgano svojo trmo in mi še nismo na vrhu. Ravno v tem hipu naju dohitita dve ženski. Pogledata steno. Pogledata naju. “A se jo bomo podajali?”, vprašata. In je stvar rešena. Že nadaljujemo pot.
Pot, polno zajl, vendar nikoli več nobene v tako navpični steni. Z vsakim korakom in vsako preplezano skalo prav čutim svoje življenje, tako zelo uživam. Te skale so potešitev mojega adrenalinskega duha, h kateremu pripomore še Molly, ki jo moram na vsake toliko prenesti čez kako zajlo ali pa dvigniti na kako previsoko skalo.
Uspelo nam je! V tisti sekundi pozabiš na ledene roke, ki so čisto prezeble med plezanjem po zajlah, ker s seboj nisi vzel rokavic. Pozabiš tudi na malce čuden občutek, ko se drugi na goro vzpenjajo s čeladami in klini, ti pa z majhno psičko. Vsekakor pa ne pozabiš na to, da bi bilo naslednjič le pametno s seboj vzeti nekaj več opreme. Vem, niso naju vsi zaman gledali…
Najbrž sva ravnala nekoliko nespametno. In včasih je že ena nespametna odločitev dovolj… Vsaka izkušnja te nekaj nauči, tudi naju je.
V dolino se vračamo po drugi poti. Brez zajl. Brez gromozanskih skal. Brez mraza. Le čudovita narava in polnjene baterij. Super!
6 ur in že smo v dolini. Po pravici povedano, že malo veseli, da smo v dolini. Dovolj za danes. Dovolj za cel vikend, pravzaprav.
Tak dan si potem zasluži samo še dobro kosilo, topel tuš in cel večer gledanja televizije.
