Kot je strokovno opredeljeno, da je anoreksija bolezen, tudi jaz rada nanjo gledam tako. Anoreksija ni nekaj za kar se odločimo. Ravno obratno. Še preden se lahko zavemo kaj se sploh dogaja, je ta bolezen že globoko zarita v nas. Odprejo se nam vrata pekla. Postane prepozno, da bi lahko le odkorakali od nje brez da bi od nas zahtevala vsaj kanček borbe in nam vzela vsaj delček življenja.
Zakaj se anoreksija sploh pojavi pa je popolnoma druga zgodba. V nas se pojavi nek problem, za katerega najbrž sploh ne vemo, da ga imamo. Ta problem nas tako razžira, a niti približno ga ne znamo rešiti. Zato ga pretvorimo v anoreksijo. Naše telo na nek način kriči po pomoči. Dejstvo je, da se, vse dokler ne rešimo problema, ne bomo rešili niti anoreksije.
Anoreksija nam vzame vse.
- Vzame nam samospoštovanje. Anoreksija povzroči, da začnemo sovražiti sami sebe. Ne sovražimo samo svojega telesa, pač pa tudi vse kar delamo, kako razmišljamo, kako se obnašamo… Sami sebe obsodimo na to, da nismo dovolj dobri; pa čeprav se v prvih fazah počutimo kot da smo nad vsemi, ker smo bolj suhi od njih. To kmalu mine. Ker pri anoreksiji ne obstanemo na eni točki. Pri anoreksiji se pomikamo nižje in nižje…
- Vzame nam prijatelje. Anoreksija nima prijateljev. Ostanemo sami in tudi počutiti se začnemo osamljeno. Mislimo, da smo sami proti celemu svetu; oziroma da je cel svet proti nam samim. Nikomur se nočemo zaupati, v vseh vidimo tekmece, proti vsem smo živčno nastrojeni, mislimo, da nam vsi priželijo le slabo… Nikamor več ne gremo zaradi nje. »Zabubimo« se v svoj mehurček: nikogar ne spustimo noter, vendar tudi sami ne moremo iz njega.
- Vzame nam voljo. Če hodimo v šolo, se ne moremo več učiti; če smo zaposleni, med delovnim časom naša glava ni v službi; če treniramo nek šport, nam rezultati nenadoma upadejo; … Skratka, česarkoli se lotimo, anoreksija povzroči, da to storimo samo fizično in čisto nič čustveno. Pa še fizično ni popolno, saj naše telo ne zmore več.
- Vzame nam zdravje. Anoreksija ima za posledico en kup zdravstvenih težav. Izgubimo menstruacijo. Močno si povečamo možnost za pojav osteoporoze. Izgubimo »toplotni izolator« in neprestano nas zebe. Zaradi pomanjkanja določenih hranilnih snovi, lahko postanemo anemični. Neprestano se nam vrti. Lasje in nohti izgubijo življenje. Koža postane posušena. V skrajnih primerih izgubljamo zavest, odpovejo nam lahko organi, ali pa nas anoreksija tako izstrada, da celo umremo.
- Vzame nam dostojanstvo. Nenadoma bodo drugi nadzirali naše življenje: »Pojdi k zdravniku, obiskoval boš psihiatra, ostal boš v bolnišnici, jej to, pa še to, pa še en obrok, tehtaj se, ne telovadi,…«. Naše telo bo naše samo še zato, ker pač prebivamo v njemu.
- Vzame nam najlepša leta. Ponavadi se anoreksija pojavi v času šolanja. In namesto, da bi zunaj žurali s prijatelji in si kovali prihodnost, se posvečamo naši anoreksiji.
Kljub vsemu pa je anoreksija ozdravljiva. Kaj bo potrebno za dosego tega cilja pa je popolnoma odvisno od vsakega posameznika. Vsak človek je drugačen in zato ni enotne rešitve za vse. Običajno pa je to rešitev težko odkriti. Jaz verjamem v »klik«. Nekaj zaradi česar sami ugotovimo, da se želimo pozdraviti. Edini problem tega »klika« je, da se zgodi šele, ko smo že zelo na dnu. Če tega »klika« ne doživimo, nam do želje po ozdravitvi lahko pomagajo priti starši, prijatelji, kak športni trener,…, kdorkoli. Le, da je ta način težji, ker nam je, v obdobju anoreksije, malo mar za mnenja drugih.
Moje mnenje je, da je pot do ozdravitve odvisna od naše lastne želje po ozdravitvi. Le na ta način se bomo zares trudili vztrajati na veliki preizkušnji, pred katero smo bili postavljeni. Vem, da je najti to željo težko. Takrat se nam zdi celo nemogoče. A vse je mogoče. In vredno je.
