V svoji knjigi o anoreksiji, med drugim, opisujem tudi zlorabo odvajal in željo po bruhanju. Dva tipična pokazatelja bulimije. Pa nisem imela bulimije. Od vsega začetka svoje bolezni, pa do samega konca, je bila moja diagnoza le anoreksija nervoza. Prepričana sem celo, da o odvajalih in bruhanju, do opisa v knjigi, sploh nikomur nisem povedala, niti nihče ni izvedel sam. Je bila torej v meni tudi bulimija, le da nihče ni vedel? Morda. Vendar bolj kot to, se je pri meni šlo za to, da sta se anoreksija in bulimija prepletali, kar je zelo pogosto pri motnjah hranjenja.
In kako sem doživljala teh nekaj odtenkov bulimije, če lahko sploh rečem, da sem jih? Vsak, ki je prebral mojo knjigo, najbrž že pozna odgovor. Izstradana kot sem bila, sem hrepenela po hrani, ki bi me končno nasitila. Bili so trenutki, ko sem popustila. Hrani se nisem mogla upreti. Želja in nuja po hrani sta bila tisti trenutek tako močni, da moja anoreksija ni bila več sposobna voditi mojega telesa. To funkcijo je prevzela bulimija. Prisilila me je, da sem začela metati hrano vase. In ne, ni bilo dovolj, ko je moj želodec postal sit, pojesti sem morala vse, do zadnjega koščka, ki mi je bil na voljo. Vse do zadnjega koščka je bulimija upravljala z mano kot s svojo lutko. Po zadnjem grižljaju pa je izginila. Izpuhtela je iz mojega telesa, z očitnim sporočilom, da ji ni mar zame. Ni ji bilo mar, kaj se bo z mano zgodilo, le morala je svojo negativno energijo izživeti na nekomu. Takrat sem bila to jaz. Bulimija je potem anoreksiji prepustila, da zopet postanem njena lutka. Tako se je po zadnjem grižljaju zame začel pekel. Pekel, katerega vzrok je bil bulimija, sprožila ga je pa anoreksija. Tisti glasek v meni, ki mi je začel grozeče govoriti, da se bom po vsej tej hrani zredila. Da ne bom več lepa in suha, pač pa le še debela, grda prasica. In jaz sem temu glasu verjela. In zato sem postala panična. »Kaj bom?! Debela?! Ni variante! Jaz ne smem biti debela!« In sem mogla nekako to hrano spraviti ven. Zdelo se mi je, da le stradanje in tek ne bosta pomagala, ta hrana je morala iti ven iz mojega želodca. Vprašanje je bilo le, kako? In se je zopet oglasila izpuhtela bulimija, ki se je spet hotela izživljati nad mano. »Bruhaj!« In takrat se mi je to zdela odlična rešitev. Le potisnem si prst v usta, izbruham vso zaužito hrano, in ne bom debela. Vendar to sploh ni tako zelo preprosto kot deluje. Vsaj zame ni bilo.
S strahom, da me bo kdo zalotil, sem odšla v stranišče in počepnila nad školjko. Pogledala sem vanjo in si predstavljala kako bo kmalu napolnjena z mojo vsebino iz želodca. Kmalu bo stranišče preplavil neprijeten vonj po mojem bruhanju. Še okrog mojih ust bo bruhanje in iz ust mi bo smrdelo. Pa vendar moram narediti to. Bulimija mi narekuje, da moram bruhati. Pogledam še proti svoji roki in si zaželim, da bi bilo čimprej konec. Zamižim in si prste potisnem v usta. Dušim se, ne morem dihati, sili me na kašelj, ampak bruham pa ne. Vztrajno še poskušam, pa nič. Zdaj iz mene derejo le solze. Nobenega sledu o ničemer, o čemer sem malo prej razmišljala. Preplavi me razočaranje. Bulimija mi šepeta kako razočarana je nad mano in začnem se počutiti nesposobno. V tistem trenutku so se razblinili vsi moji upi, da je bruhati preprosto in brez posledic. V tistem trenutku sem se namreč počutila kot izmeček. Kup gnoja, sesutega na ploščicah našega stranišča. Solze so mi drle in nisem jih mogla ustaviti. »Grda sem! In ne samo grda! Zdaj sem še nesposobna! Izmeček! Kaj sploh še delam na tem svetu? Rada bi umrla…«
Takrat mi je bulimija pokazala svoj pravi jaz. Dala mi je možnost, da izkusim tudi njeno grenkobo. Takrat ji vsekakor nisem bila hvaležna. Sedaj pa lahko iz tega potegnem tudi nekaj dobrega. Ker sedaj vem. Vem, kako se počuti oseba, ki je bulimija ne izpusti iz svojih krempljev dolga leta. Če sem se jaz takrat počutila bedno in osramočeno, kaj šele doživlja ona. In kljub temu, da sem jaz doživljala anoreksijo dolga leta in v njej trpela, lahko rečem, da je bulimija hujša oblika motnje hranjenja. Pri anoreksiji le ne ješ, stradaš in pretirano telovadiš. Nimaš pa ničesar, zaradi česar bi se počutil kot izmeček. Bulimija pa poskrbi, da te ti občutki spremljajo na vsakem koraku. Počutiš se bedno, ker ne moreš hrani reči ne, pa ko se ne moreš ustaviti, ko si sit. Gnusiš se sam sebi, ko vedno znova v svoje grlo rineš prste, da bi le spravil vso hrano ven iz sebe. In sramuješ se sam sebe, ker se vsak dan zavedaš kaj počneš. Vendar ne moreš si pomagati. Zato ja, bulimija je grozljiva. In hvaležna sem, da sem zbolela za anoreksijo, če sem že mogla zboleti za eno izmed motenj hranjenja.
Ker pa sem imela anoreksijo in posledično knjigo napisala o njej, se mi zdi malce krivično, da do sedaj še nisem omenila, da obstaja tudi bulimija. Bulimija je prav tako motnja hranjenja in ima celo veliko skupnega z anoreksijo. Zato sem se odločila in ta članek posvetila razlagi kaj je bulimija.
Strokovno poimenovana bulimija nervoza se ponavadi pojavi med šestnajstim in sedemindvajsetim letom – grobo rečeno, bulimija prizadene osebe na izhodu iz pubertete in vstopu v zgodnje odraslo obdobje. Tako kot anoreksija, se tudi bulimija, pogosteje pojavi pri ženskem spolu in prav tako gre za strah pred debelostjo. Le da bulimija obolele prisili, da zaužijejo prevelike količine hrane, katere pa morajo nato spraviti ven iz sebe, z bruhanjem, uporabo odvajal in diuretikov, ter pretirano telovadbo. Tudi bulimija te prisili, da neprestano razmišljaš o hrani, le da se ji ne moreš upreti, kot so tega sposobne osebe z anoreksijo.
Ponavadi pa oseba, pri kateri se pojavi bulimija, ne shujša pretirano, niti se ne zredi do debelosti, zato jo je veliko težje diagnosticirati kot pa anoreksijo.
Vzroki, zakaj se pojavi bulimija, so lahko različni. Skoraj v vseh primerih pa so psihičnega izvora. Lahko gre za pomanjkanje samopodobe, lahko za zlorabo v otroštvu, lahko za draženje sovrstnikov, itd. Iz vsakega, še tako nam nepomembnega vzroka, se lahko pri osebi pojavi bulimija.
Osebe, ki jih prizadene bulimija, jedo predvsem visoko kalorično hrano, bogato z maščobami in ogljikovimi hidrati. Ne zanimajo jih zdrave jedi. Ob tej hrani se med jedjo počutijo svobodno. Vse težave, ki jih imajo, v tistem trenutku izginejo. Vendar takoj po bruhanju se pojavi občutek krivde in sramu. To pripelje do vnovičnega prenajedanja in začne se začaran krog, kateremu se reče bulimija. Krog groze, ki pa je tako nedolžno zapakiran v tako preprosti besedici kot je »bulimija«.
Zaradi svojega sramu bulimiki početje skrivajo in ponavadi preteče precej časa, preden nekdo od njihovih bližnjih opazi, da je nekaj narobe. Takrat pa bulimija obolelega že tako prizade, da se je ni več enostavno rešiti.
Prizadene pa jih na različne načine. Tako telesno kot psihično. Če najprej naštejem nekaj telesnih zapletov, ki jih povzroči bulimija. Eden izmed najbolj očitnih, so zapleti v ustni votlini. Mednje sodijo gnitje zob zaradi bruhanja, erozija sklenine, zoboboli, zatekanje dlesni. Prav tako bodo na obrazu opazni veliki in temni podočnjaki ter razpokane ustnice in ustni kotički. Na koži bodo tudi sledovi dehidracije. Lahko bo opaziti še suhe, izpadajoče lase in lomljive nohte. Oseba, ki jo je prizadela bulimija, bo občutila še zaprtje ali pa diarejo – odvisno od tega ali uporablja odvajala ali bruha -, bolečine v trebuhu, bila bo šibka in brez energije, celo njeno dihanje bo oteženo. Izostala ji bo menstruacija. Skrivala pa bo tudi ožuljene in ranjene roke. Bulimija pa povzroči še številne druge zaplete, ki navzven niso vidni. Taki so na primer motnje v delovanju srca, ledvic, trebušne slinavke, želodca in črevesja. V skrajnem primeru lahko pride do smrti.
Kot pa da ne bi bilo že vse to dovolj, oziroma več kot preveč, bulimija človeka prizadane še psihično. Oseba se povsem spremeni. Postane apatična, anksiozna, depresivna. Njeno razpoloženje bo neprestano nihalo, čustveno bo popolnoma zmedena. Počutila se bo osamljeno, kar jo bo še bolj vodilo v prenajedanje in bruhanje. Do sebe ne bo gojila nikakršnih pozitivnih čustev več, bila bo nezadovoljna s sabo. Prav tako bo imela težave s spancem. Do tega bo prišlo zaradi številnih razlogov, lahko zaradi preveč razmišljanja o sebi, lahko zaradi hrepenenja po hrani, lahko zaradi žalosti, panike, itd. Težko se bo skoncentrirala na karkoli. Lahko bo razvila depresijo, ki se prav tako zelo povezuje z motnjami hranjenja.
In kako se sedaj, vsega tega kar nam je povzročila bulimija, rešiti? Težko. Zelo težko. Nujno potrebno je zdravljenje, učinkovitost katerega pa bo spet odvisna od tega koliko časa je bulimija v neki osebi. Dlje časa kot je, težje bo zdravljenje. Vendar nikakor ne rečem, da se je ne more pozdraviti. Prav tako kot se lahko pozdravi anoreksijo, je tudi bulimija ozdravljiva bolezen. V to sem prepričana, pa čeprav sem sama imela anoreksijo in sem doživela bulimijo le bežno. Sem pa tudi prepričana, da se bo treba »vzeti v roke«, dojeti, da potrebujemo zdravljenje, se odločiti za zdravljenje, se zavesti, da bo med zdravljenjem potrebno napraviti ogromno sprememb – tudi takih, ki nam ne bodo všeč -, in začeti živeti za trenutek, ko bomo končno pričakali »novega nas«.
S tem novim jaz-om bo lažje živeti. Veliko lažje. Lažje in lepše. Srečnejše. Polnejše. Ko se enkrat ozdraviš katerekoli motnje hranjenja, postane življenje končno nekaj, čemur se lahko reče življenje. In prepričana sem, da se bo vsak strinjal z mano, da si vsi želimo biti srečni, končati šolo, dobiti dobro službo, imeti partnerja, si z njim ustvariti družino, brati knjige,…, se ukvarjati s športom – in, konec koncev, si tudi privoščiti dobro večerjo. Ne da bi le gledali v poln krožnik, kot nam narekuje anoreksija. In ne da bi pojedli tri porcije in še sladico ter to izbruhali, kot nam narekuje bulimija. Ampak, kot vsak normalen človek, pojedli porcijo hrane in ob njej sproščeno klepetali z vsemi pri mizi. In do tega se lahko dokoplje vsak. Že res, da se bo nekdo, kateremu bulimija že leta upravlja z življenjem, do tega prikopal veliko težje, vendar nihče me ne bo prepričal, da se ne da.
Ker jaz sem bila popolnoma brez življenja. Prepuščena sama sebi, bi življenje najbrž tudi izpustila. Pa zdaj doživljam to, kar sem naštela v zgornjem odstavku. Jaz, ki še pred dvema letoma nikoli ne bi verjela, če bi mi kdo rekel, da bo tako.
Če mislite, da vam bulimija – ali pa katerakoli motnja hranjenja – kroji življenje in, da je v bistvu to vaše življenje, se motite. Tudi sama sem verjela, da je suhost moj način življenja in, da bom brez tega pogubljena. Pa ni tako. Šele zdaj sem opažena. Zato se nikar ne bojte izboriti pravice, da vam bulimija ne bo več krojila življenja. Ker, ko boste to dosegli, boste spoznali, da lahko sami upravljate s svojim življenjem. Vi to znate. Lahko odrastete in postanete zrel, odgovoren človek. Lep s svojimi kilogrami, ki jih imate. Občudovan zaradi svoje osebnosti. Ljubljen zaradi skupka vseh lastnosti, ki jih imate. Uspešen zaradi svoje inteligence. Le dovoliti si morate poskusiti življenje, brez da bi vam ga upravljala bulimija. Ko si boste enkrat dovolili, se boste sami prepričali o temu, o čemer sedaj govorim. Takrat me boste razumeli. Prej ne. Prej so te moje besede le besede, ki izzvenijo takoj po branju. Ko pa enkrat zaživiš življenje, dobijo te moje besede smisel.
Preden zaključim moj članek o tem kaj je bulimija, bi rada odgovorila še vsem staršem, prijateljem, svojcem,… oseb, ki se soočajo z motnjami hranjenja. Odgovorila na vprašanje kako pomagati in ali sploh pomagati. Ja, pristopite do te osebe. Dajte ji vedeti, da vam nekaj pomeni in, da se lahko kadarkoli obrne na vas. Saj vas bo mogoče res v tistem trenutku odrinila stran in vam se bo vaše dejanje zdelo brezzvezno, ampak še zdaleč ni tako. Kljub temu, da si oboleli zanika ali pa bolezni noče deliti z vami, se še vedno globoko v sebi počuti osamljenega in vedenje, da je na svetu nekdo, ki ga ima rad, mu lahko reši življenje. Tega se zavedajte vsakič, ko se vprašate ali bi pristobili do take osebe. Saj mu najbrž ne boste mogli pomagati, da bi se pozdravil, ampak posredno boste pa lahko imeli velik vpliv na njegovo zdravljenje. Saj si mu želite rešiti življenje, kajne?
