♡ Najina pravljica ♡

Najprej sem postala punca, potem partnerica, nato mama, zdaj pa sem postala še žena. Vem – ‘po pravilih’ bi mogel biti vrstni red drugačen, ampak meni se moj zdi popoln! S Tomažem sva skupaj dobrih 7 let. Ravno pravšnji čas, da vse postane samoumevno in običajno. Točno to kar ne sme postati. In priznam, tudi midva nisva bila ravno uspešna pri kljubovanju proti temu. Pustila sva, da zaradi milijon službenih reči, projektov in skrbi za otroke, pozabiva kaj drug drugemu pomeniva. Še sreča, da je Tomažu dve leti nazaj nekaj priletelo na glavo in se je odločil, da se bova midva poročila. Ker točno to je tisto kar je najin odnos potreboval.

Tako se je zgodil 31. avgust 2024. Zgodila se je najina … pravljica! Ni druge besede, ki bi opisala ta dan, ker je bilo preprosto … popolno!
Bilo je tako popolno, da bom prav s tem dnem obrisala prah s svojega bloga – nečesa, kar tako rada počnem, pa si za to ne vzamem časa.

Zato – naj se pravljica začne!

S Tomažem se zavlečeva vsak v svoj apartma. Čas je za lepšanje! Oba delava od doma, zato se skoraj več ne poznava drugače kot pa v udobnih, trenirkastih oblačilih. Moje so ponavadi še ‘okrašene’ z otoškimi šmrklji in ostanki kosila. Tomaževa brada raje ostane kak dan več brada, moji lasje pa se imajo najlepše speti v čop. Kaj je to make-up pa najbolje ve najin starejši otrok, ki se sem pa tja v trgovini ustavi prav na policah z ličili.

Danes bo drugače. Pojma nimam v kaj se bo oblekel Tomaž – celoten njegov imidž je zaupal sestri. Jaz sem zase pripravila nekaj preprostega, a še vseeno imenitnega. Z mano se v apartma zaprejo še moja priča, žena Tomaževega brata in njena hčerka. Nekdo vsekakor mora poskrbeti za mojo frizuro in mazanje. Priznam – ne vzame jim veliko časa. Mislim, da mine kakih 20 minut, ko moram nase navleči le še belo obleko in obuti čevlje, pa že lahko stojim pred ogledalom, in se zaljubljam sama vase: ”OMG kako sem lepa!!!”, že na pol kričim po apartmaju in sploh ne morem verjeti, da sem to jaz! Zrem v dekle, z dolgimi, ravnimi bakrenimi lasmi, nežnim make-upom, preprosto belo obleko, brez naramnic, verižico sončnice in sandali brez pete. Pa velikim šopkom iz belih vrtnic in sončnic. Ne vem ali naj jočem ali naj skačem od veselja, ampak jaz sem si preprosto všeč! V nekajletnem navalu ponošenih majic, sem pozabila, kako sploh zgledam urejena. Čeprav to sploh nisem bila urejena, to je bilo nekaj več, to je bilo … čudovito!

S pričo se še enkrat objameva, nato pa odpreva vrata apartmaja. Iz nasprotnega apartmaja prav tako pokukata Tomaž in njegova priča. Vsi smo zaviti v bele rjuhe, zato en drugega še ne vidimo. Z avti se zapeljemo do točke, kjer bo obred. Tam nas že čaka 85 glav, ki neučakano strmijo v nas. Moja trema se še ojača. Kako bom jaz to zmogla?! In to trezna! Vem, da ni časa za paniko, ker najini priči že začneta z načrtom. Spustita se po dolgem, črnem toboganu in se sprehodita do matičarja. Za njima se s traktorjom odpeljeta najina otroka in Tomaževi priči predata prstana. Zdaj se po toboganu že spušča Tomaž, ki že pripravlja svojo kitaro. Nato pa začne peti. V daljavi zaslišim njegov glas in vem, da je čas, da se po toboganu spustim še jaz. Takoj, ko pristanem na koncu, vsa trema izgine. Pred sabo vidim travnato potko, označeno s cvetovi sončnic, na koncu nje pa mojega Tomaža. Začnem hoditi proti njemu in z vsakim korakom postaja večji, pesem pa vse glasnejša. Ko se končno ustavim pri njemu, olajšano poišče moje oči in se nasmehne. Končno ve kam mora gledati in vsa njegova trema postane nekoliko znosnejša. Ko vidim tiste učke, katerim se pridruži tisti nežni nasmešek, sem ponovno zaljubljena. Tam sedi, oblečen v karirasto modro srajco, z lesenim metuljčkom in kitaro v roki. Več od tega zame preprosto ne bi mogel narediti. Jaz pa se počutim tako … posebna! Pozabim, da za mano stoji množica ljudi in vem, da je to to. To je še vedno isti fant, pred katerega sem se postavila sedem let in pol nazaj in se v istem trenutku zaljubila. Dojamem, da sva še vedno jaz in on in svet je popoln.

Ko pesem konča in se ga lahko končno dotaknem, se počutim pomirjeno. To je najin dan, najin trenutek in vem, da bo izjemen. Matičarka začne z obredom, jaz pa komaj čakam, da konča in lahko poljubim tega svojega … moža!

Ko nekdo reče, da se ne bo poročil, ker je itak isto kot če nisi poročen, se od zdaj naprej jaz z njim ne strinjam. Vse se spremeni. Odgovora na zakaj in kako pa nimam. Tega se ne da opisati z besedami. Ta občutek moraš doživeti.

Svatje odidejo na pogostitev, midva pa zbeživa na slikanje. Podeliva si toliko objemov, toliko poljubov, kot že nekaj mesecev prej ne. Sva kot nek novo zaljubljen par in čutim kako oba te trenutke izkoriščava kar se le da. Otroke čuvajo babice in teh nekaj ur je res… najinih! Imava nekaj kar že vrsto let nisva imela. In prav v teh trenutkih dojamem kako močno to pogrešam. Znana je modrost, da morata partnerja svoj odnos postaviti pred otroke, ampak jaz je vsekakor nisem upoštevala. Daleč od tega. V vsej skrbi za mala fižola sem potlačila svojo nujo – nujo po dotiku, objemu in poljubu partnerja. Ne koga drugega, pač pa partnerja.

Ko končamo s slikanjem, se pridruživa ostalim v gostišču. Sledi prvi ples. Seveda ne nek miren valček, ker to nisva midva, pač pa navihan ples, poln smeha. V trenutku, ko se prižge glasba, s Tomažem oživiva. Ne lastiva si samo plesišča, pač pa celoten prostor. Najin ples je popoln – o napakah pri korakih ni ne duha ne sluha, jaz pa pojma nimam od kje se je vzela vsa moja samozavest! Plešem, kot da bi plesala v kopalnici pred ogledalom, smejim se kot da sem najsrečnejši človek na svetu in niti približno se ne zavedam, da je prostor nabasan z najinimi gosti. Preprosto uživam!

In tako se nadaljuje vzdušje vse do 4 ure zjutraj. Pozabim na svoje obljube, da odhajam spat takoj po torti. Neizmerno uživam in lahko bi zdržala do jutra! Ko gledam okoli sebe, vidim, da pravzaprav uživajo vsi. Ni ga grdega pogleda, ni ga jeznega obraza. Je samo noro lepa noč! Ko končno padem v posteljo, ne morem zaspati vse do jutra – moja glava je še vedno na poroki. Stoji pred Tomažem, ki igra kitaro. Pleše prvi ples. Reže torto. In se smeji!

Dragi moj mož, hvala, ker si me dve leti nazaj vlekel na hrib – nosečo in v vročini – pokleknil pred mano in vprašal vprašanje, katerega najbrž že od majhnih nog čaka prav vsaka izmed nas, predstavnic nežnejšega spola. Dal si nama najlepšo noč v najinih življenjih in vem, da ta pravljica ostaja v najinem spominu za vedno – prav tako kot najina ljubezen v najinih srčkih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja